Energetske novice

Elektrošpedicija: Kako Slovenija služi s čezmejnimi prenosnimi zmogljivostmi

Datum objave:

petek, 05. september 2025

Avtor:

Staš Zgonik

Skoraj polovica vse elektrike, ki teče po našem prenosnem omrežju, je namenjena v druge države. To Elesu kot operaterju omrežja v zadnjih letih prinaša dober zaslužek, državljanom pa bistveno nižjo omrežnino.

Slovenski prenosni elektroenergetski sistem, s katerim upravlja Eles, je izjemno dobro povezan s sosednjimi državami in s tem zelo dobro vpet v skupno evropsko omrežje. Slovenski porabniki potrebujemo največ 2,3 GW moči naenkrat, s pomočjo čezmejnih daljnovodov pa jih je Eles sposoben zagotoviti kar približno šestkrat toliko, okoli 13 GW. 

Smo tudi ena izmed le dveh držav v osrednji Evropi, ki je že v letu 2023 dosegla zahtevo EU, po kateri bi morala vsaka država članica za čezmejno trgovanje nameniti 70 odstotkov svojih čezmejnih prenosnih zmogljivosti. To je rezultat dolgoletnih prizadevanj Elesa za izboljševanje pretokov elektrike čez slovensko omrežje. Eden prvih ključnih korakov v to smer je bila namestitev dveh enot prečnega transformatorja v RTP Divača leta 2011, ki sta omogočila povečanje pretokov proti Italiji.  

»Tuja« elektrika predstavlja skoraj polovico obremenitve daljnovodov 

Slovenija zaradi njene lege velja za tranzitno državo na področju prometa, enako pa velja tudi na področju prenosa električne energije. Čez naše daljnovode redno teče elektrika, ki ni namenjena slovenskim odjemalcem. Iz podatkov Evropske agencije za sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER) izhaja, da je Slovenija v letu 2023 (zadnje objavljeno poročilo) za lastne potrebe iz prenosnega omrežja prevzela 12,7 teravatne ure (TWh) električne energije, medtem ko je tranzit znašal približno 8,3 TWh. To pomeni, da je tranzit električne energije predstavljal nekaj manj kot 40 odstotkov vse obremenitve slovenskih daljnovodov. V lanskem letu se je po preliminarnih podatkih ta delež še povečal, in sicer na skoraj 44 odstotkov.

Od držav, povezanih v skupno evropsko elektroenergetsko omrežje, ima dejansko samo Črna gora večji delež tranzitne elektrike, saj ta presega 60 odstotkov celotne obremenitve daljnovodov.  »Dejstvo, da imamo sodobno in izjemno robustno omrežje, ki polege zanesljive oskrbe z električno energijo omogoča tudi velik obseg mednarodnega trgovanja med različnimi državami v širšem evropskem prostoru, prinaša državljanom tudi velike finančne koristi,« poudarja Aleš Donko, pomočnik direktorja za obratovanje na Elesu.

»Daljnovinjeto« je treba kupiti na dražbi 

Koliko torej stane tranzit elektrike čez Slovenijo? Koliko stane »daljnovodnina« ali pa »daljnovinjeta« za elektriko iz tujine? »Nimamo vnaprej določene tarife za čezmejne prenose,« nam je povedal Donko. »Cena se sproti določa glede na razmere na trgu, skladno s ponudbo in povpraševanjem.« 

Elektrika po daljnovodih znotraj države teče prosto, skladno s fizikalnimi zakoni. Njen prenos Eles domačim odjemalcem zaračuna v obliki omrežnine za prenosno omrežje, ki jo predpiše Agencija za energijo. Na ta račun so v lanskem letu ustvarili za dobrih 96,5 milijona evrov prihodkov, kar je predstavljalo samo 36 odstotkov vseh prihodkov iz poslovanja ter še zdaleč ni zadostovalo za pokrivanje stroškov in donosa, ki jih Elesu določa Agencija za energijo. 

Elektrika, ki teče čez državne meje, pa se, vsaj v komercialnem smislu, ne more pretakati povsem prosto. Omejena je namreč s prenosnimi zmogljivostmi čezmejnih daljnovodnih povezav. Udeleženci na trgu z električno energijo si morajo svoj del kapacitete za prenos elektrike čez državne meje zagotoviti na dražbi. 

Kako se oblikuje cena čezmejnih prenosnih zmogljivosti? 

V osnovi cena za čezmejni prenos energije predstavlja razliko v ceni elektrike med dvema trgoma. »Če je ponudnik v Avstriji pripravljen elektriko prodati po 70 EUR/MWh in je cena na domačem trgu enaka ali višja od tega zneska, bo energijo prodal doma in ne bo potreboval čezmejnih prenosov,« je razložil Donko. 

Če je v tistem trenutku domača tržna cena nižja, bo svojo energijo poskušal prodati v tujino. »In če je v Sloveniji cena v tistem trenutku na primer 80 EUR/MWh in ponudnik svojo energijo proda v Slovenijo, razlika v ponujeni in nakupni ceni predstavlja ceno tranzita,« je pojasnil. »10 evrov, kolikor v tem primeru znaša razlika med avstrijsko in slovensko tržno ceno, bi si razdelila Eles in avstrijski operater APG.« 

Skratka, je sklenil Donko, razlika v borzni ceni elektrike med državama pove, koliko je vreden prenos energije iz države A v državo B. »Prihodke pa si razdelimo sistemski operaterji.« Večja kot je pričakovana razlika v borzni ceni elektrike med dvema trgoma, več lahko trgovec na dražbi ponudi za svoj delež čezmejne prenosne zmogljivosti.

Tranzit iz Avstrije na Hrvaško … 

Če želite elektriko samo prenesti čez Slovenijo, si morate čezmejno prenosno zmogljivost zagotoviti na dveh zaporednih mejah.  »Če bi na primer želeli elektriko iz Avstrije prodati na Hrvaško, bi si morali čezmejne prenosne zmogljivosti zagotoviti najprej na avstrijsko-slovenski meji, nato pa še na slovensko-hrvaški,« je pojasnil Donko. »Eles bi imel v tem primeru dvojni prihodek – polovico razlike v ceni med avstrijskim in slovenskim trgom, nato pa še polovico razlike v ceni med slovenskim in hrvaškim trgom.« 

Največ »poberemo« na meji z Italijo

V lanskem letu je Eles za čezmejno prenosno zmogljivost na avstrijski meji iztržil 15,4 milijona evrov, na meji z Madžarsko 10,6, na meji s Hrvaško 21,7 in na meji z Italijo 44,3 milijona evrov.
A ti zneski skupaj so lani še vedno predstavljali manj kot polovico vseh prihodkov Elesa od čezmejnih prenosnih zmogljivosti. Zahvaljujoč spremenjeni metodologiji vrednotenja prenosov, ki jo je Eles pred leti uspešno zagovarjal na evropskem parketu, mu je na račun kapnilo še dodatnih 102,7 milijona evrov na račun čezmejnih prenosov skozi t. i. slack cone. 

To je posledica tega, da vsa elektrika, namenjena iz ene države v drugo, ne teče naravnost po najkrajši mogoči poti. Če želite uvoziti elektriko iz Avstrije, bo nekaj elektrike do nas priteklo tudi čez Italijo. Če želite elektriko uvoziti iz Nemčije, bo nekaj elektrike do nas priteklo tudi prek Francije in Italije. Da bi ovrednotili komercialno vrednost teh pretokov, sistemski operaterji uporabljajo posebno metodo za določitev cene, ki v osnovi odraža razliko v cenah v teh državah (brez Italije) v primerjavi s Slovenijo.

V treh letih petkratno povečanje prihodkov 

Prihodki Elesa od trženja čezmejnih prenosnih zmogljivosti so se v samo nekaj letih povečali za skoraj petkrat. Še leta 2021 so znašal slabih 41 milijonov evrov, lani pa že skoraj 195 milijonov, pri čemer je levji delež povečanja prihodkov ravno posledica drugačnega vrednotenja prenosa čez t. i. slack cone.

Pri tem se je treba zavedati, da sistemski operaterji s prihodki od čezmejnih prenosnih zmogljivosti ne morejo prosto razpolagati. Skladno z evropsko zakonodajo morajo biti prednostno namenjeni vzdrževanju in povečevanju čezmejnih prenosnih zmogljivosti. Končni cilj Bruslja je namreč zagotoviti toliko čezmejnih prenosnih zmogljivosti, da bi se lahko elektrika prosto pretakala med državami in da bi bila borzna cena elektrike enotna po celotni EU, saj bi to pomenilo izenačene pogoje za odjemalce in industrijo. »Renta za čezmejne prenosne zmogljivosti je posledica tega, da čezmejni prenosi med državami zaradi omejenih kapacitet daljnovodov niso neomejeni,« je pojasnil Aleš Donko.

»Brez teh prihodkov bi morala biti omrežnina za 30 odstotkov višja«

V Sloveniji so čezmejne prenosne zmogljivosti že danes na zavidljivo visoki ravni. Med vsemi evropskimi državami smo najbolje vpeti v vseevropsko omrežje. In evropska zakonodaja določa, da je mogoče prihodke od čezmejnih prenosnih zmogljivosti, če te ne potrebujejo nadgradnje, uporabiti za znižanje tarif za uporabo omrežja, torej omrežnine. »V Sloveniji bi bila omrežnina bistveno višja, če ne bi bilo prihodkov od čezmejnih prenosnih zmogljivosti,« je poudaril Donko. To velja za omrežnino za prenosno in distribucijsko omrežje. 

Kot piše v letos izdanem Elesovem razvojnem načrtu do leta 2034: »Na podlagi ocen prihodnjih denarnih tokov, predvsem po popravljeni oceni prihodnjih prihodkov od avkcij za čezmejne prenosne zmogljivosti, v letih 2024–2026 ne predvidevamo povečanja tarif za uporabo prenosnega ali distribucijskega omrežja. Moramo pa poudariti, da bo Eles v letih 2023–2026 porabil za najmanj 287,9 mio. EUR svojih denarnih sredstev kot nadomestilo manjkajočih omrežninskih prihodkov vseh petih distribucijskih podjetij.« Do leta 2030 naj bi po oceni Elesa ta znesek skupaj narastel na pol milijarde evrov. 

Ali kot nam je povedal direktor Elesa Aleksander Mervar: »Če bi bili naši prihodki od čezmejnih prenosnih zmogljivosti na ravni, na kateri so bili do leta 2021, bi morala biti omrežnina danes višja za 30 odstotkov.«

Uživajmo, dokler lahko

Vprašanje pa je, kako dolgo se bo Eles, s tem pa tudi državljani, še lahko zanašal na visoke prihodke od čezmejnih prenosnih zmogljivosti za kompenzacijo nizke omrežnine. Ker severna Italija v kratkem ne bo več ločena regija v evropskem elektroenergetskem sistemu, bodo namreč odpadli dodatni prihodki na račun čezmejnih prenosov čez t. i. slack cone.

Tako ali tako pa je končni cilj Evropske unije okrepitev čezmejnih prenosnih zmogljivosti do te mere, da razlik v borzni ceni elektrike med različnimi državami ne bi bilo več, s čimer bi usahnil tudi ta del prihodkov sistemskih operaterjev.

Imajo pa evropski porabniki od čezmejnih prenosov elektrike že danes občutne koristi. »Ko se trgi povežejo, lahko elektrika iz ene države, v kateri je poceni, teče v drugo, v kateri je dražja. Tako vsi skupaj lažje uporabljamo npr. obnovljive vire ter imamo stabilnejše in nižje cene,« je poudaril Aleš Donko. »Ta mehanizem je po uradnih podatkih samo v letu 2024 državljanom EU prinesel za 34 milijard evrov koristi, od tega Sloveniji za 418 milijonov evrov.«

*Članek je bil izvorno objavljen v aktualni tiskani izdaji revije Naš stik

VIR: Naš Stik