Energetske novice

"Zaradi zamud pri gradnji HE Mokrice je nastalo že za več kot 70 milijonov evrov škode"

Mag. Nada Drobne Popovič je vodenje GEN energije in skupine GEN prevzela decembra lani, po odhodu Dejana Paravana na NGEN. Pred tem je opravljala funkcijo finančne direktorice.

Ima bogate izkušnje iz energetike in širšega gospodarstva. Štiri leta – med letoma 2019 in 2023 – je bila predsednica uprave Petrola, pred tem je bila dve leti finančna direktorica v družbi SIJ Acroni, tri leta pa članica uprave Slovenskega državnega holdinga.

Pogovarjali smo se o napredku projekta JEK 2, načrtih z družbo Gorenjske elektrarne, investicijah v obnovljive vire in baterijske hranilnike ter o usodi družbe HESS pa tudi o vremenu – po izjemno sušnem aprilu smo namreč sredi maja, ki smo izvedli intervju, vendarle dočakali večjo pošiljko dežja.

Kako veseli ste bili dežja v zadnjih dneh?

Zelo. Dejstvo je, da je letošnja hidrologija slaba in da ne dosegamo svojih proizvodnih načrtov, tako da smo se dežja res razveselili. Vodostaj Save je bil nizek že od začetka leta, april pa je bil sploh podpovprečen. V NEK so morali zaradi tega celo zagnati hladilne stolpe.

Nas pa skrbi, kaj se bo dogajalo do konca leta. Zdaj namreč prihajajo meseci, ko so hidrološke razmere običajno slabše. Upam, da bo vsaj jesen stvari postavila na svoje mesto.

Kako pa na vaše poslovanje vpliva kriza na Bližnjem vzhodu?

Za zdaj nekih bistvenih učinkov nismo zaznali. Kratkoročne učinke na trgu znamo dobro ublažiti, predvsem zahvaljujoč svoji strategiji prodaje električne energije vnaprej, zato kratkoročni pretresi navadno nimajo pomembnega vpliva na naše končne kupce in naše poslovanje.

Če pa bo ta kriza trajala dlje časa, bodo učinki postali izrazitejši.

V pozitivnem ali negativnem smislu?

Ko se cene na trgu zvišajo, mi seveda ustvarjamo višje prihodke. Hkrati pa se je med energetsko krizo pred štirimi leti izkazalo, da lahko taka situacija prinese tudi negativne učinke, predvsem v sektorju trgovanja z električno energijo, v katerem so zaradi rasti tržnih cen rastle tudi zahteve bank glede zavarovanja in smo imeli v nekem trenutku zelo veliko izpostavljenost. A iz tega obdobja smo se veliko naučili in poskrbeli, da se ne bomo več znašli v podobni situaciji. Danes smo tako veliko bolje zaščiteni kot pred štirimi leti.

Kaj je trenutno vaša prva službena prioriteta?

Moja prva prioriteta je, da proizvodne enote, ki jih upravljamo, delujejo zanesljivo in varno, ker nam to omogoča zadosten prosti denarni tok, s katerim lahko izvajamo investicije. Med njimi je seveda daleč najpomembnejša in najzahtevnejša načrtovana naložba v JEK 2, največja naložba v zgodovini Slovenije.

So pa tukaj tudi druge stvari, ki so pomembne za našo skupino in imajo mogoče kratkoročnejši vpliv. Ena takih je, da smo v sklepni fazi integracije družbe Gorenjske elektrarne. Sam nakup družbe niti ni predstavljal zelo velike transakcije, postopek integracije, kot smo si ga zamislili, pa je precej zahteven in predvideva skoraj enake korake, kot če bi si pripojili zelo veliko družbo.

Kaj konkretno ste si zamislili?

Ob nakupu družbe smo naredili strateški premislek o tem, na kak način integrirati to družbo. Imeli smo več različnih scenarijev, od tega, da jo pustimo takšno, kot je, in da postane ena izmed odvisnih družb, pa do scenarija, da družbo pripojimo neposredno h GEN energiji ali k družbi Savske elektrarne Ljubljana (SEL).

Na koncu smo se odločili za oddelitev hidroelektrarn – hidrosegment bomo pripojili k SEL, kjer imamo tudi največje sinergije z upravljanjem. Preostali del družbe, ki se ukvarja predvsem z inženiringom in ki je bil v preteklosti aktiven zlasti na področju investicij v sončne elektrarne, pa bomo oblikovali kot samostojno družbo, v kateri bomo skoncentrirali znanje na področju investicij v obnovljive vire – baterijske hranilnike, sončne elektrarne, v prihodnosti mogoče tudi vetrne elektrarne. Družba bo dobila tudi novo ime.

Kako to, da se GEN energija do zdaj še nikoli ni resno lotila kakšnega vetrnega projekta?

Ne bi mogla reči, da se s tem področjem sploh nismo ukvarjali, lahko pa se strinjam, da nikoli nismo resno »zagrizli«. Bili smo pozorni na potencialne priložnosti na slovenskem trgu, treba pa je biti iskren, da jih ni bilo prav veliko, vsekakor bistveno manj kot na področju sončnih elektrarn. In do zdaj še nismo našli projekta, ki bi bil z vidika ekonomike in umeščanja v prostor dovolj privlačen, da bi se lahko odločili za naslednje korake.

To pa ne pomeni, da smo se tej možnosti popolnoma odpovedali. V lanskem letu smo morali spremeniti strategijo poslovanja do leta 2030. V prvi vrsti zato, ker je bil prvotni dokument sprejet leta 2023, tj. v času bistveno višjih cen električne energije, in so bile naše predpostavke o prihodkih od prodaje nerealne. Prav tako pa smo imeli bistveno ambicioznejše načrte glede naložb v obnovljive vire, pri čemer smo bili manj uspešni. Zato je bilo treba na ravni družbe narediti temeljit premislek, kako to popraviti.

Odločili smo se, da bo treba biti poleg lastnih investicij, pri katerih so postopki lahko izjemno dolgotrajni, pozornejši tudi na morebitne priložnosti za nakupe družb z že razvitimi OVE-portfelji in projekti, ki so že v naprednih fazah razvoja. Posledica tega je bil tudi nakup Gorenjskih elektrarn.

Vzpostavili smo poseben oddelek za združitve in prevzeme (M & A). Cilj je bil dobiti čim večji nabor potencialnih investicij, ki obstajajo na trgu, v različnih fazah. Na tem področju smo trenutno zelo aktivni, veliko stvari pregledamo in potencialne priložnosti, tudi na področju vetrnih elektrarn, temeljito preučimo. Se je pa treba zavedati, da naš cilj vseeno ne more biti naložba za vsako ceno, ampak moramo pri vsaki zagotoviti ustrezno ekonomiko.

Ali vas težave drugih investitorjev na področju vetrne energije, predvsem pri umeščanju v prostor in odnosih z lokalnim prebivalstvom, odvračajo od odločnejše usmeritve v to smer?

Ne bi rekla. Dejstvo pa je, da imamo na ravni države resen problem. Zelo dobri smo v sprejemanju ambicioznih strategij, ki pa jih nato ne izvajamo in ne dosegamo ciljev, ki smo si jih zadali. Nujno bi bilo doseči širši družbeni konsenz o tem, kaj smo kot družba pripravljeni sprejeti in čemu smo se pripravljeni odreči. Gradnja vsakega energetskega objekta pomeni poseg v prostor in do tega se bomo morali jasneje opredeliti. Prav je, da so postopki umeščanja v prostor strogi in natančni. Zgodovina nas je naučila, da se preskakovanje korakov vrne kot bumerang. A na koncu, ko so vsi postopki izvedeni skladno z zahtevami, je treba znati tudi sprejeti končne odločitve.

Imamo naložbe, ki tečejo že vrsto let in pri katerih so vsi objekti že umeščeni v prostor. Že 10 let nazaj bi morali biti postavljeni in ves ta čas bi lahko že oddajali energijo v omrežje. Konkretno govorim o HE Mokrice, ki je pomembna ne samo kot zadnja v verigi hidroelektrarn na spodnji Savi, ampak bi imela pomembno vlogo tudi pri protipoplavni zaščiti območja.

Mogoče premalokrat poudarimo, da s tako zamudo nastaja škoda družbi in posredno državi kot lastnici GEN energije. Izračunali smo, da je zaradi zamud pri gradnji HE Mokrice nastalo že za več kot 70 milijonov evrov škode.

Zanimivo se mi zdi, da je pri umeščanju v prostor še najmanj nasprotovanja lokalnega prebivalstva pri načrtovanju največjega objekta – JEK 2.

Že nekaj časa redno izvajamo merjenje javnega mnenja v povezavi z JEK 2. Lahko povem, da je podpora sorazmerno stabilna, na ravni države več kot 60-odstotna.  

Mislim, da je k temu pomembno prispevalo dejstvo, da obstoječa nuklearka dobro in varno obratuje, da dobro in dosledno sodelujejo z lokalnim okoljem in da so jo vedno vodili strokovnjaki, ki so imeli zaupanje okolja in so iz njega tudi izhajali.

Vlada je februarja sprejela sklep o začetku priprave državnega prostorskega načrta za JEK 2. Katere korake ste od takrat že izvedli?

Odločitev vlade je bila zelo pomemben mejnik v postopku umeščanja v prostor in celotnem postopku odločanja o naložbi. Že med pripravo pobude za pripravo DPN, ki se je začela julija lani, smo zelo natančno analizirali vse usmeritve, ki smo jih dobili od nosilcev urejanja prostora. Ko je bil februarja letos sprejet dokončni sklep, smo imeli že razdelan načrt izdelave vseh študij, ki jih moramo izvesti – do leta 2028, ko je predvideno sprejetje DPN in nato tudi sprejetje končne investicijske odločitve, moramo izvesti več kot 40 različnih študij.

Tudi na kadrovskem področju imamo načrt, koliko dodatnih ljudi bo treba do leta 2028 zaposliti na projektu. Ekipa, ki dela na projektu, je vedno večja in šteje že skoraj 50 inženirjev, kar nam omogoča izvajanje vseh aktivnosti v zastavljenih rokih.

Kdaj načrtujete odločitev o izboru dobavitelja?

Po veljavni časovnici naj bi bil dobavitelj izbran do konca leta 2028. Je pa res, da je to zelo zahteven postopek in da bo treba pred dokončnim izborom opraviti še t. i. predizbor. Že danes intenzivno delamo na izdelavi ustrezne metodologije, ki nam bo omogočila utemeljeno odločitev. Namreč, ne bomo se odločali med dvema povsem primerljivima elektrarnama, zato bo treba imeti v ozadju jasna merila, na podlagi katerih se bomo lahko dokončno odločili.

Ali pričakujete, da bi lahko na končni izbor vplivale tudi politične razmere? En potencialni dobavitelj je francoski, drugi je ameriški.

Vsekakor to ne bo samo odločitev GEN energije kot investitorja. To je zelo pomembna politična strateška odločitev, ki jo bo morala na koncu sprejeti država. So ji pa lahko naši strokovnjaki pri tem v veliko pomoč.

Ali menite, da bo morebitna dlje časa trajajoča bližnjevzhodna kriza tudi dodaten argument v prid gradnji JEK 2?

Odločitev o gradnji nove jedrske elektrarne ne more biti sprejeta samo v luči aktualnih razmer, ampak predvsem z mislijo na to, da se nam te krize zdaj ponavljajo že na vsakih nekaj let.

V najpomembnejšem državnem energetskem strateškem dokumentu – NEPN – smo jasno zapisali namero po obsežnih naložbah v obnovljive vire. Kot sva se že pogovarjala, pa pri tem tudi kot država nismo najuspešnejši, sploh kar se tiče vetrnih elektrarn. Na področju hidroenergije je večina potenciala že izkoriščena, na področju izkoriščanja sončne energije pa se tudi pojavijo nasprotovanja, ko so potrebni večji posegi v prostor.

Če vse to vzamemo v ozir in če se hkrati strinjamo, da je zanesljiva oskrba z nizkoogljično električno energijo eden temeljnih strateških ciljev ter da mora biti ta energija tudi dolgoročno cenovno sprejemljiva, je gradnja jedrske elektrarne gotovo pravi odgovor.

Smo sicer najmanjša država na svetu z jedrsko elektrarno, a v pogovorih z dobavitelji in mednarodno jedrsko stroko imamo zaradi dolgoletnih izkušenj in strokovnosti velik ugled in težo. Imamo bistveno več znanja kot večje države, ki se danes na novo odločajo za gradnjo jedrskih elektrarn.

Hrvaška je v zadnjem času naredila nekaj pomembnih korakov v smeri gradnje lastne nuklearke, tudi Italija gre v tej smeri. Njen minister za energijo celo napoveduje, da bo prva stala že leta 2035. Kako realne so po vašem mnenju te napovedi?

Ne samo Hrvaška in Italija, 17 držav znotraj Evropske unije je že javno napovedalo, da bodo šle v program gradnje jedrskih elektrarn.

Slovenija je bila v zadnjih letih vedno uvozno odvisna – porabimo več električne energije, kot je sami proizvedemo. To samo po sebi, glede na majhnost naše države, niti ne bi bil problem. Težava pa je, da so uvozno odvisne tudi vse države v naši soseščini, tako da moramo vsi poiskati neke rešitve, kako povečati lastno nizkoogljično proizvodnjo in povečati odpornost na vse pogostejše energetske krize.

Koliko so realne napovedi, da bo prva italijanske jedrska elektrarna postavljena do leta 2035? Če pogledam s perspektive Slovenije, kjer imamo regulatorja, kjer imamo ustrezno zakonodajo, kjer že imamo obratujočo elektrarno in ljudi z izkušnjami. Po našem ambicioznem načrtu bi bil JEK 2 lahko dokončan do leta 2039, pri čemer je v časovnici kar nekaj korakov, pri katerih obstaja realno tveganje za podaljšanje postopkov, tako da se mi zdijo cilji z izjemno kratkimi časovnimi roki precej nerealni.

Omenili ste, da 17 držav v Evropi napoveduje naložbe v nove jedrske proizvodne zmogljivosti. Se lahko znajdemo v situaciji, ko bo naenkrat nastala velika čakalna vrsta, cena opreme pa bo zaradi velikega povpraševanja narastla?

Danes se izkazuje predvsem pomanjkanje usposobljenih ljudi v panogi, ki je posledica dejstva, da je področje gradnje jedrskih elektrarn v Evropi v zadnjih desetletjih skoraj stagniralo. Posledično tudi dobaviteljske verige niso vedno na ravni, ki bi si je želeli.

Lahko pa rečem, da se je z »renesanso« jedrskega sektorja močno povečalo tudi zanimanje mladih za to področje, dobaviteljske verige pa se znova vzpostavljajo.

Lahko se zgodi neko prehodno obdobje, ko dobavitelji ne bodo uspeli dohajati povpraševanja, prepričana pa sem, da bo na koncu trg že poskrbel za ustrezno nadgradnjo zmogljivosti, če se bo pojavila ustrezna priložnost.

Del skupine GEN je tudi Termoelektrarna Brestanica, ki predstavlja pogosto spregledan, a izjemno pomemben proizvodni steber za Slovenijo. Katere načrte imate z njenimi plinskimi elektrarnami?

Res je, TEB je zelo pomembna energetska lokacija, ki predstavlja pomembno podporo delovanju NEK in celotnega slovenskega elektroenergetskega sistema. Trenutno je v teku investicija v baterijski hranilnik z močjo 40 MW; zanj smo že objavili javno naročilo, prostora pa je dovolj tudi za morebitno dodatno povečanje proizvodnih zmogljivosti.

Razmišljamo tudi o drugih dodatnih zmogljivostih, ki bi nam omogočale nudenje fleksibilnosti za elektroenergetski sistem. Glede na pomembnost lokacije moramo biti pri tem ambiciozni.

Ko pritisne mraz, plinski bloki v Brestanici pogosto postanejo nenadomestljivi za stabilnost oskrbe …

Drži. V času konic porabe so tržne cene vse pogosteje dovolj visoke, da lahko s plinskimi bloki obratujemo tudi tržno. Januarja letos smo dosegli celo rekord v številu obratovalnih ur. To nam tudi zelo pomaga pri rentabilnosti lokacije, saj se prihodki od sistemskih storitev zaradi povečevanja konkurence znižujejo.

Pred kratkim ste kupili prvi baterijski hranilnik, ki stoji ob Hidroelektrarni Medvode. Kakšni so še vaši načrti z baterijskimi hranilniki, poleg že omenjenega hranilnika v TEB?

Naš cilj je do leta 2030 postaviti za dobrih 200 MW baterijskih hranilnikov. Kot sem že omenila, bodo investicije vodili naši strokovnjaki v družbi Gorenjske elektrarne. Imamo že širok nabor lastnih investicij, kot potencialni kupec pa spremljamo tudi nekatere projekte, ki so že v teku.

Bi rekli, da ste mogoče malo pozni pri vstopu v segment baterijskih hranilnikov? Nekateri poznavalci že pravijo, da se pojavlja »kanibalizacija«, da novi igralci na trgu ne bodo več mogli računati na tak izplen, ko so ga bili deležni tisti, ki so prvi zaslutili priložnost.

Energetika pravzaprav nikoli ni vstopala v projekte, zato ker bi imela interes ustvarjati velikanske dobičke. Mi znamo živeti in upravljati z objekti tudi v obdobju, ko so ti dobički bistveno nižji. Verjamem, da so pionirji v tem segmentu lahko dosegli večji izplen, na koncu pa bodo v teh projektih, kot vedno, ostale predvsem uveljavljene energetske družbe.

Družba Hidroelektrarne v Spodnji Savi (HESS), katere večinski lastnik ste, z junijem dobiva novo vodstvo. Dolgoletnega direktorja Bogdana Barbiča, ki odhaja v pokoj, bo zamenjal Boštjan Pišotek, ki je do zdaj vodil projekt HE Mokrice. Kako ste določili nasledstvo?

Naš cilj je bil, da damo v izbirnem postopku prednost internim kandidatom. Imeli smo pripravljen program nasledstva. Gospod Barbič je ob nastopu novega mandata jasno povedal, da bo to njegov zadnji. Na koncu se je celo odločil, da bo svoj mandat končal nekoliko predčasno, zato smo morali izbiro naslednika nekoliko pospešiti. Naj izkoristim to priložnost za zahvalo gospodu Barbiču za dolgoletno uspešno vodenje družbe v času gradnje verige hidroelektrarn na spodnji Savi ter njihovo zanesljivo in uspešno delovanje.

V programu smo imeli kar nekaj kandidatov, ki smo jih pripravljali na to funkcijo. Z vidika nadzornega sveta, ki mu predsedujem, je bila končna odločitev težka, ker smo izbirali med več precej enakovrednimi kandidati, prostor pa je bil samo za enega. Verjamem pa, da smo na koncu sprejeli dobro odločitev.

Družba HSE naj bi načrtovala odkup vašega deleža v družbi HESS, ki jo obvladujete od leta 2014. Kako gledate na to možnost?

Res je, imamo podpisano opcijo za odkup, ki jo HSE lahko vnovči. Upam pa, da bo pri dokončni odločitvi o tem pomembno vlogo igrala tudi presoja o varnem in stabilnem obratovanju NEK. Upravljanje hidroelektrarn na spodnji Savi je namreč zelo močno vpeto v varnostni vidik delovanja nuklearke, sploh v času visokih temperatur in nizkih pretokov reke. Iz našega centra vodenja lahko danes optimalno upravljamo celotno verigo in hkrati zagotavljamo ustrezne pogoje za delovanje NEK.

Ko se bomo odločali o tem, ali to možnost dejansko vnovčiti, bi morali po mojem mnenju imeti pred seboj tudi vprašanje varnega in zanesljivega obratovanja NEK. Upam, da bomo na ravni celotne slovenske energetike znali sprejeti pametno odločitev.

Torej si želite zadržati nadzor nad družbo HESS?

To je po mojem mnenju nujno potrebno. Včasih ne smemo gledati samo ekonomskega vidika. Razumem, da je s poslovnega vidika odkup deleža v HESS logična odločitev za HSE, ampak tukaj je na kocki več kot samo poslovni odnos dveh podjetij – pogovarjamo se o tem, kaj je najboljše za državo kot celoto. Odločitev države je bila, da imamo na področju elektroenergetike dva proizvodna stebra, in odločitev države bi morala biti tudi, kakšno je najbolj optimalno razmerje med tema dvema stebroma. Odločitev o razbitju trojčka NEK, TEB in HESS pod okriljem Skupine GEN ne bi smela temeljiti samo na ekonomski logiki.

Mogoče bi bilo najbolj logično, da bi si preprosto razdelili reke? GEN dobi v upravljanje vse objekte na Savi, HSE pa na Dravi in Soči.

Vsekakor obstajajo tudi ekonomski argumenti, da lahko en sam upravljavec vseh elektrarn na eni reki dosega največje sinergije, ampak ta argument je še vedno na drugem mestu. Še pomembnejši je namreč, da si ne predstavljam varnega in zanesljivega obratovanja NEK, če izgubimo nadzor nad upravljanjem zadnjih štirih hidroelektrarn na Savi. 

VIR: https://www.nas-stik.si/