Ko stopim v pisarno, kjer smo bili zmenjeni za intervju, najprej opazim številne nagrade, ki krasijo njene stene in police, med katerimi je tudi ženski torzo iz idrijske čipke, Ustavo RS in knjigi Platona. Zadnjo nagrado PRO PR globe awards za pomemben prispevek k razvoju odnosov z javnostmi je prejela pred kratkim, maja. Na eni od sten je tapeta daljnovodov, zato je vsakomur takoj jasno, s čim se ukvarja podjetje, v katerem je zaposlena – z elektriko. Glavna komunikacijska direktorica v Elesu me pričaka v elegantnem rdečem kostimu in takoj pove, da so jo sodelavci sicer bolj navajeni v kavbojkah in bulerjih, saj mora biti nenehno pripravljena tudi za odhod na teren, kjer se ali seznanja z aktivnostmi, ki jih potem predstavlja javnosti, ali z aktualnimi problematikami.

Energetska kriza je v panogi, v kateri dela, pustila neizbrisen pečat, vsem njim pa dodelila veliko dela. Zato so v zadnjem letu odklanjali nove pozive za nominacije za različne nagrade, saj je prednostna naloga zagotavljanje nemotenega delovanja elektroenergetskega omrežja naše države, s čimer je bila omogočena nemotena dobava električne energije končnim porabnikom v državi. Vodi in koordinira tudi skupino, s katero nadgrajuje komunikacijski načrt za krizno komuniciranje ob morebitnih težavah s preskrbo z električno energijo. »Poskušam vzpostaviti preprostejši in učinkovitejši sistem obveščanja, ki vsebuje najsodobnejše elemente komunikacije.«

Eles je kot sistemski operater ključen pri pripravi, opredelitvah in izvajanju nalog za delovanje obrambnega sistema v izrednem stanju, vojnah, krizah, ob večjih naravnih in drugih nesrečah v elektrogospodarstvu. Pravi, da vedno izpolni vse postavljene naloge in te nikoli ne morejo predstavljati izziva, ki ga ne bi zmogla rešiti. Čez leta bi se zato rada profilirala v visoko operativko v protiteroristični komunikaciji, saj upravljanje tovrstnih tveganj postaja vse večji izziv, da lahko uporabljamo le najboljše in najnaprednejše znanje ter zagotavljamo stabilnost posameznika oziroma ekipe. Zatem doda: »Sistemski operaterji ne le pri nas, ampak tudi po svetu smo namreč vedno prva interesna točka kateregakoli napadalca države.« Nastane tišina, ki sporoča, da so v resnici najtežja bremena njihove službe tista, o katerih zelo neradi govorijo. Na vprašanje, ali svoje delo in skrbi ob prihodu domov lahko pusti pred vrati, odgovori: »Težko. In ne le jaz, mnogi sodelavci in tudi direktor smo večinoma dosegljivi. Zavedamo se svoje odgovornosti, prioritet in nalog. Te od nas zahtevajo disciplinirano osebno držo, ki nam ne dopušča prav veliko prostega časa.«

Dolžnost elektrogospodarstva je ustrezna, natančna in odgovorna komunikacija, ni dovolj klasično informiranje, pravi sogovornica, ki dodaja, da o nagradah, priznanjih in podobnem informirajo po lastnih kanalih, ne tudi širše javnosti z namenom obsežnejšega dosega ali promocije, saj se usmerjajo izključno v nadaljnje ohranjanje odličnosti na področju komuniciranja v elektrogospodarstvu. »Menim, da je to naše oziroma moje delo, ki smo ga dolžni opraviti stoodstotno zanesljivo. Če so nas ocenili, da smo v vrhu komunikacijske stroke, potem je za nas toliko bolje.«

Ko jo vprašam, kako jim uspeva, da v tako zahtevni panogi dosegajo prva mesta za komunikacijo v različnih organizacijah, navede, da le predano opravlja svoje delo, saj se nenehno odzivajo s pravočasno informacijo. »Zavedamo se, da moramo biti v komunikaciji odlični in odzivni. Lahko si predstavljate, kakšno razočaranje in srd bi nastala med ljudmi, ki nam zaupajo in se na nas zanesejo, če informacij in zagotovil, ki jim jih dolgujemo, ni od nikoder. To so situacije, ko se zaupanje državljanov v nas izgublja iz minute v minuto.« Potem nadaljuje s primerom projekta gradnje 2x400-kilovoltnega daljnovoda Cirkovce−Pince, največjega Elesovega projekta, ki je trajal dobra tri leta. V tem času je bilo zgrajenih 120 kilometrov dovoznih cest, vgrajenih 7850 ton jeklene konstrukcije, postavljenih pa tudi 264 stebrov, od tega tri na hrvaških tleh. »Komuniciranje o gradnji take trase zahteva sodelovanje večjih oddelkov, nenehno usklajevanje interesa lokalnih skupnosti in medijev. Interes javnosti, predvsem lokalnih, je bil zelo velik, spraševali so nas za vsako najpodrobnejšo informacijo. V dobrih treh letih smo odgovorili na vsako še tako podrobno vprašanje v le nekaj dneh. Dosegljivi smo bili ob vseh koncih tedna, praznikih, skratka, 24 ur sedem dni na teden.«

Tudi v Sloveniji bi se zato morali začeti pogovarjati o tem, kaj je pomembno pri predstavitvah gradenj, in se zavedati bolj trajnostne naravnanosti projektov. Navaja, da je v smislu komuniciranja na področju gradenj v prednosti informiranje o njihovih dolžnostih in tudi informiranje o posaditvi novih dreves, če jih je treba na nekem območju posekati, ali o metodologijah, ki so do okolja in živali ohranitvene.

Tudi pri komuniciranju upoštevajo do okolja prijazne metode in načine dela. »Če našo objavo na spletu, na primer, prebere 100.000 ljudi, je posledica tega večji ogljični odtis oziroma za uravnavo potrebujemo kar 36 dreves. Odličnost našega komuniciranja je v tem, da javnost informiramo o vsem, kar je pomembno, in pri tem tudi obdelujemo le podatke, ki jih res potrebujemo, tako pa posledično strežnikov ne obremenjujemo, če ni zares nujno. Pri poročanju komisijam, ki evalvirajo naše komunikacijske veščine, navajamo tudi, kako smo pripomogli k ohranjanju narave in koliko energije smo privarčevali, ko smo načrtovano definirali, kaj je naša dolžnost obveščanja in s čim moramo seznaniti ljudi.«

Pravi, da v korporativnem komuniciranju izvajajo predvsem informiranje in poročevalsko dejavnost, na ključni podlagi to je obratovanju, ter poudari, da je elektroenergetika panoga preživetja, surova dejavnost, pri čemer ni nikakršne možnosti za odstopanja ali improvizacije. »Procese vadimo vnaprej in smo pri tem bolj prizadevni in tihi kot drugi sistemski operaterji, kar je po eni strani dobro za nas, po drugi pa slabo. Marsikateri evropski sistemski operater je med evropsko krizo z energenti po moji oceni svoje prebivalce preveč intenzivno treniral in s tem strašil. Mi raje pridno vadimo procese in se odgovorno urimo, zato smo v samem vrhu zanesljivosti sistemskih operaterjev. To je odličnost naših izjemno zanesljivih in naprednih delovnih skupin obratovanja.«

»Aha, tudi tu torej tičijo vzroki za vaše komunikacijske uspehe,« pravim. »Seveda, vendar naša odličnost ni le zanesljivost obratovanja, ampak so tudi inovacije,« doda Katja Fašink in poudari, da je najbolj vesela mednarodnih nagrad, kot je ISGAN (International Smart Grids Action Network) za odličnost, s katero so bili nagrajeni sodelavci za projekta Nedo in FutureFlow. »Menim, da imamo Slovenci izjemne inovacije in rešitve, za katere bi moral slišati ves svet, pa v svetovnem merilu nimamo dovolj vpliva in glasu. Zato bi morali, na primer, na GZS ali v kakšnem uglednem poslovnem klubu vzpostaviti bazo strokovnjakov, ki bi jih z inovacijami ali uspešnimi praksami komunikacijsko uspešno postavili na svetovni zemljevid, kot je Eles postavil Forbes, ter jih promovirali in državi zagotovili dodatno vrednost na več področjih. Mi smo se kot Eles in Slovenija s projektom FutureFlow v ameriški ediciji zapisali kot velesila pametnih omrežij, ki pozna rešitve za energetsko zmedo, ki na primer vlada v ZDA.«

Po zgledu Elesa bi morali za to izučiti tudi druge komunikatorje. »To našemu podjetju prinaša dodano vrednost, bolj smo prepoznavni, lažje sestavimo skupine za evropske projekte in tudi boljši kader ostane pri nas. V vseh letih mojega vodenja komuniciranja se stopnja ugleda v Elesu povečuje – tako v akademski sferi, med novinarji in našimi drugimi deležniki,« še ponosno pove. »Komuniciramo s kakovostno vsebino in hitro, to je naša prednost. Če jaz ne bi bila nikoli prej na drugi strani, ne bi vedela, pod kakšnim pritiskom je novinar ali urednik, ko mora končati članek. Naša medijska negativna konotacija je pod enim odstotkom. Predvsem zato, ker smo nenehno dosegljivi in ničesar ne prepuščamo naključju. Smo javna služba in sprejemamo vse kritike. Še zdaleč nismo popularna, ampak le aktualna panoga.«

Sodelujejo v številnih mednarodnih projektih, med drugim v šestletnem projektu Nedo z Japonci, ki so znani po redu, disciplini, dialogu na najvišji spoštljivi ravni in tehničnem dialogu na najvišji analitični ravni. »Z njimi smo izjemno vzorno sodelovali in prepričana sem, da bomo še kdaj. Začeli pa smo z izvedbo mednarodnega projekta GreenSwitch, v katerem sodelujejo gospodarske družbe iz treh držav, Eles pa vodi konzorcij. Smo tudi rekorderji med slovenskimi gospodarskimi družbami po pridobivanju nepovratnih sredstev in mednarodno tako povezani, da smo vitalni partner v izzivih Net-Zero.« Praktična dodana vrednost, da imajo državna podjetja takšne komunikatorje, kot je Katja Fašink, se pokaže tudi pri zasluženem medijskem prostoru, ki je lani odtehtal za dober milijon evrov: »In v privarčevanih sredstvih za podizvajalce, ko tako velik in zahteven obseg dela opravimo sami. Smo med redkimi sistemskimi operaterji, ki področja obratovanja, vzdrževanja in inovacij celovito korporativno komunicira samostojno in uspešno.«

»K temu so gotovo pripomogle vaše dosedanje izkušnje, saj je vaš življenjepis impozanten,« pravim. V njem je našteto tole: Akademija za korporativne zadeve Univerze Oxford in Saïd Business School, članica globalnega odbora oziroma sveta za korporativne zadeve Oxford GlobeScan in kluba Oxford Executive Education Alumni ter članica Forbes Communication, kjer v Forbes Councilu vodi skupino Korporativni ugled. V njej vzpostavljajo usmeritve uglednega korporativnega komuniciranja in predstavljajo svetovne trende na tem področju. Pred prihodom na Eles je bila dve leti operativna direktorica za Evropo, Bližnji vzhod in Afriko na ameriški agenciji Hunter&Bard, marca letos pa je prevzela še predsedovanje slovenskega PRCA, s čimer je Združenje za odnose z javnostmi in komuniciranje (PRCA − The Public Relations and Communications Association) razširilo članstvo že v 83. državo in s tem še utrdilo svoj vodilni položaj največjega združenja za odnose z javnostmi na svetu, ki ima 40.000 članov. Po novem je tudi sodnica v žiriji za PRCA Platinum Awards.

In zakaj se je odločila za predsedovanje v PRCA? »Sprejeti to mesto prinaša veliko odgovornost, saj je treba uveljavljati nove standarde in o njih izobraževati. Želim pa si, da bi se slovenski predstavniki za odnose z javnostmi povezali in s skupnimi močmi nadgradili, da bi bila Slovenija s toliko odličnimi ljudmi in projekti konkretneje postavljena na mednarodni zemljevid. Kot država imamo dobro podlago, imamo inovacijske, visokotehnološke dosežke, škoda je le, da prevečkrat nerodno izgubljamo dobre priložnosti. Živimo v času intenzivnih sprememb, ki jih bodo znali predstavljati samo odlični komunikatorji, zato imamo v sedanjih sistemih še deset ali največ 15 let časa. Govorim o obdobju, ki je in bo komunikacijsko postalo tako zelo zahtevno, da bodo redke blagovne znamke ohranile ugled in posledično poslovni uspeh ter zaupanje. Mehanizmov za napade in večsmerna nagajanja je nešteto, obrambnih metodologij, strategij proti njim ter ljudi, ki jih zmorejo uspešno izvesti, pa je malo. Zato je pomembno, da pridejo v državo take organizacije, kot je PRCA, in da vztrajno, brez popuščanja zvišujemo raven komuniciranja in ustvarjamo visoko izurjene operativne profesionalce. Le odličnost pritegne odličnost.«

Znanje je zelo pomembno, še pove, zato se nenehno izobražuje in v prostem času pripravlja tudi doktorat. Svoje znanje pa tudi prenaša na mlade, saj je na visoki šoli za poslovne vede B2 nosilka predmeta komuniciranje, mediji in družba. Tema njene doktorske disertacije je povezana s komuniciranjem elektroenergetskih dogodkov, torej z obveščanjem javnosti o njih. »Ne bi rada, da bi se nam kdaj zgodil tak fiasko, kot se je pred kratkim tujemu evropskemu sistemskemu operaterju, ki je državljane na socialnih omrežjih in v javnih občilih zaprosil, naj največje gospodinjske zadeve opravijo ob koncu tedna, ker bodo v ponedeljek potrebovali elektriko za proizvodnjo. Zgodil se jim je dobesedno upor. Sama sem predvidela, da rezultat najverjetneje ne bo dober, ker so premalo skrbno izbrali besede, s katerimi so nagovorili prebivalce, in se odločili, da jim bodo besedno poveljevali. Ljudi je treba potrpežljivo in ustrezno nagovarjati, pozivati k sodelovanju in solidarnosti, in to v smislu celovite informacije, ki sporoča vse, kar morajo vedeti v določenem trenutku. Če ne sporočaš krize z ustreznimi besedami in tonom, če nisi ponižno iskren in ne zmoreš komunicirati pogumneje o tem, da smo se znašli pred določenim izzivom, ki ga brez solidarnosti in razumevanja državljanov ne moremo rešiti, je bolje, da si tiho in zadevo rešiš, kakor veš in znaš. Nujno pa je tudi zaupanje v državljanke in državljane. Naši ljudje so zelo srčni, solidarni in napredni, zato lahko trdim, da tako, kakor državljani nam dodeljujejo izjemno visoko stopnjo zaupanja in ugleda, jo tudi mi namenjamo njim ter zanje in za državo delujemo odgovorno in pravično.«

Katja Fašink je tudi ena redkih avtoric lastne znanstvene teorije, imenovane Gumijasti naboj, ki jo je strokovni znanstveni javnosti predstavila leta 2020. To je komunikološka teorija o ženskah na vodilnih položajih v odnosih z javnostjo, navdih zanjo pa je dobila na strelskih vajah, saj je tudi športna strelka, ki je na strelišču najraje v družbi svojega očeta. »Teorijo bom nadalje razvijala, ko bom prešla v seniorske svetovalne vode in imela več časa, predvidevam pa, da se ženske vodje odnosov z javnostjo znajdejo v položaju tarč in/ali ščitov modernizirane patriarhalne dominacije. Kot take bodisi napredujejo na vodilne položaje, z namenom, da bi jim spodletelo, medtem ko ohranjajo kroge moči, v katerih dominirajo moški (torej so njihov ščit), bodisi so odgovorne za posameznikova dejanja ali dejanja organizacije tudi, če so izločene iz odločanja o teh dejanjih in o teh le poročajo. Tako postanejo tarča in so zato načrtovano napadene z 'gumijastimi naboji'. Slednji ranijo, ubijejo pa ne – od tod tudi takšno ime teorije.«

Ob koncu pogovora mi pogled spet uide na številne prejete nagrade, zato ne morem, da je ne bi vprašala, katera ji je najbolj pri srcu. »Moja izjemna sodelavka in prijateljica Špela Jerič se pri tem vprašanju vedno nasmeje, ker jih ne znam našteti niti po letnicah niti po nazivih. Zelo ponosna sem na nominacijo podjetja Reuters Events, kjer smo v kategoriji Poslovno komuniciranje z namenom s projektom krepitve energetske in podnebne pismenosti z društvom En-Lite prišli v ožji izbor desetih družb. S finančno skromnim, a znanstveno veljavnim projektom smo se uvrstili med milijonske projekte, ki so jih pripravili Levi Strauss, Goldman Sachs, Hard Rock International in podobni.«

Sogovornica je za svoje delo v zadnjih letih prejela tri mednarodne nagrade Davos, ki jih podeljuje World Communication Forum Association (WCFA) za najboljše vodje odnosov z javnostmi in za najboljše krizne komunikatorje, Eles pa dve za učinkovito komuniciranje korporativnih zadev in eno za dosežke v globalnem komuniciranju. Družba Eles je lani maja sicer kot prva elektroenergetska družba prejela priznanje (tretje mesto) za družbeno odgovorne sinergije za projekt neprofitnega partnerstva z društvom En-Lite pri krepitvi glasu stroke v javnih in medijskih razpravah ter v izobraževanju.

Tudi zaradi prejetih nagrad, ki kažejo na njeno odličnost, kljub ponudbam za nove službe tako doma kakor v tujini pove, da želi najprej v Elesu končati začrtano ter da rada živi in dela v Sloveniji. In kaj se ji zdi pri njenem delu najbolj izpolnjujoče? »To, da z najboljšo ekipo ustvarjamo in javnosti predstavljamo projekte, zaradi katerih bo elektroenergetika tudi v prihodnosti stabilna dejavnost. Izvajamo namreč izjemne strateške projekte, ki bodo omogočali preživetje ter ustvarjali oprijemljivo dodano vrednost za našo državo in ljudi. Predvsem pa bi rada ostala zelo blizu, ko bodo nastopili še bolj naporni časi in težka tveganja, ki jih bo žal še težje upravljati,« zaključi z ohrabrujočim pomežikom, ki sporoča, da bo s še tako napornimi izzivi opravila v svojem slogu.

VIR: delo.si