Energetske novice

Datum objave:

Avtor:

Avtor fotografij:

EU je napredovala pri zmanjševanju emisij, vendar pa to ne velja za njen prometni sektor, ki je odgovoren za približno četrtino vseh emisij v Evropi, polovico tega deleža pa proizvedejo osebni avtomobili.

Omejevanje oziroma odprava emisij iz osebnih avtomobilov je eden bistvenih elementov evropske podnebne strategije, s katero želi EU do leta 2050 doseči ničelno stopnjo neto emisij. Da bi to dosegli, je treba zmanjšati emisije ogljika iz avtomobilskih motorjev z notranjim zgorevanjem, preučiti možnosti za alternativna goriva in začeti množično uporabljati električna vozila. V zadnjih nekaj letih je Evropsko računsko sodišče o tej temi objavilo več poročil. V njih ugotavlja, da prvi cilj še ni dosežen, drugi ni videti izvedljiv v velikem obsegu (primer biogoriv), tretji pa bi lahko krepko udaril po žepu tako industrijo kot potrošnike EU.

Čeprav so se standardi preskušanja od leta 2010 zaostrili, revizorji ugotavljajo, da se dejanske emisije iz konvencionalnih avtomobilov, ki še vedno pomenijo skoraj tri četrtine na novo registriranih vozil, v 12 letih niso bistveno zmanjšale. Motorji so danes sicer učinkovitejši, vendar so avtomobili v povprečju okoli deset odstotkov težji, za njihov pogon potrebni motorji pa približno 25 odstotkov močnejši. Poleg tega so ugotovili, da so priključna hibridna vozila še vedno uvrščena med nizkoemisijska vozila, čeprav znaša povprečna razlika med emisijami, izmerjeni v laboratoriju, in dejanskimi emisijami 250 odstotkov, pri čemer je nekoč štelo, da bodo ta vozila olajšala prehod s konvencionalnih na električna vozila.

Revizorji so v poročilu o biogorivih poudarili, da EU nima jasnega in zanesljivega časovnega načrta za odpravo dolgoročnih težav sektorja: količina razpoložljivega goriva, stroški in trajnostnost biogoriv. EU ne proizvede dovolj biomase za to, da bi biogoriva postala resna alternativa tradicionalnim fosilnim gorivom. Če pa bomo biomaso uvažali iz tretjih držav, ne bomo dosegli strateške avtonomije na področju energije. Ugotovili so tudi, da biogoriva (med drugim tudi zaradi omenjenih težav pri povpraševanju) še niso ekonomsko konkurenčna. Poleg tega menijo, da je trajnostnost biogoriv precenjena. Surovine za biogoriva lahko škodijo ekosistemom, biotski raznovrstnosti ter kakovosti tal in vode.

Ker se emisije CO2 iz motorjev z notranjim zgorevanjem niso zmanjšale oziroma ker jih ni mogoče zmanjšati, se zdi, da so akumulatorska električna vozila edina zanesljiva alternativa. Vendar so revizorji ugotovili, da evropska industrija baterij zaostaja za svetovnimi tekmeci, kar bi lahko ogrozilo razvoj proizvodnih zmogljivosti EU, še preden bodo povsem razvite. V Evropi se proizvede manj kot deset odstotkov vseh baterij na svetu, večina teh proizvajalcev pa je neevropskih podjetij. Kitajska je s 76 odstotki daleč največja proizvajalka baterij na svetu. Ena večjih lukenj na poti do razvoja industrije baterij v EU je njena velika odvisnost od uvoza surovin iz tretjih držav, s katerimi EU nima ustreznih trgovinskih sporazumov, kar ogroža strateško avtonomijo Evrope.

Revizorji so poudarili tudi, da so stroški v EU proizvedenih baterij še vedno veliko višji, kot je bilo pričakovano, in to kljub znatni javni podpori. To vpliva na njihovo konkurenčnost v primerjavi z drugimi svetovnimi akterji in lahko privede do tega, da si številni evropskih električnih vozil preprosto ne bodo mogli privoščiti. Odkar so revizorji objavili svoje poročilo, se sicer zdi, da se v Evropi proda bistveno več novih električnih avtomobilov. Lani jih je bilo namreč registriranih 1,5 milijona, kar je vsako sedmo na novo registrirano vozilo. Vendar iz nedavnih študij izhaja, da je bila prodaja javno subvencionirana, v večini primerov pa je šlo za cenovni razred vozil nad 30 tisoč evrov. Velik del teh stroškov odpade na baterije, ki lahko v Evropi v povprečju stanejo 15 tisoč evrov. Če EU ne bo bistveno povečala svojih zmogljivosti in postala občutno konkurenčnejša, obstaja tveganje, da bo revolucija e-mobilnosti v Evropi odvisna od uvoza ter bo škodovala njeni avtomobilski industriji in ogrozila več kot tri milijone delovnih mest v proizvodnji.

Za elektromobilnost je potrebna tudi zadostna infrastruktura za polnjenje. Vendar so evropski revizorji v poročilu iz leta 2021 o polnilni infrastrukturi v EU ugotovili, da je kljub uspehom, kot je spodbujanje skupnega standarda EU za vtiče za polnjenje električnih vozil, po EU še vedno težko potovati z električnim vozilom. Prvič, v Evropi ni dovolj polnilnih mest: v času revizije je bilo njihovo število še krepko pod ciljem enega milijona do leta 2025. Drugič, razpoložljivost javnih polnilnih postaj se med državami bistveno razlikuje. Tretjič, revizorji so poudarili, da uporabniki nimajo na voljo dovolj informacij v realnem času in da plačilni sistemi niso usklajeni, zato potovanje po Evropi z električnim avtomobilom še zdaleč ni enostavno.

VIR: Naš Stik