Energetske novice

Nesojeni slovenski HVDC

Avtor:

Staš Zgonik

Visokonapetostne povezave z enosmernim tokom so trenutno med najbolj vročimi projekti v EU. Slovenija se za to tehnologijo še ni odločila. ELES je sicer v sodelovanju z italijanskimi kolegi več kot desetletje preučeval možnost položitve podmorskega kabla med Slovenijo in Italijo, a načrti trenutno ostajajo v predalu. Nadomestili so jih načrti za povečanje konvencionalnih čezmejnih povezav. 

Leta 2008 je italijanska vlada sistemskemu operaterju prenosnega omrežja Terna naložila, da naj zagotovi dodatne kapacitete za čezmejne prenose elektrike na svojih severnih mejah države. Eden izmed mogočih predlogov je bil visokonapetostna enosmerna (angl. HVDC) povezava med Slovenijo in Italijo.

»Italija bi z dodatnim kablom HVDC elektriko pripeljala neposredno do svojih velikih industrijskih porabnikov na širšem industrijskem območju Benetk, s čimer bi se v veliki meri izognili potrebi po krepitvi preostalega omrežja med Benetkami in mejo s Slovenijo,« nam je logiko projekta pojasnil mag. Klemen Dragaš, direktor področja za upravljanje s sredstvi in projekti na Elesu.

Sodobna tehnologija enosmernega prenosa elektrike po njegovih besedah med drugim omogoča tudi regulacijo napetosti v omrežju, zelo hitro spreminjanje moči prenosa pa tudi pomoč pri zagonu iz breznapetnostnega stanja po npr. razpadu sistema. »Italija se namreč pri pokrivanju porabe električne energije vse bolj zanaša na sončne in vetrne elektrarne. In če zaradi večje vremenske motnje v trenutku močno pade proizvodnja iz sončnih ali vetrnih elektrarn na nekem območju, mora okoliški sistem to kompenzirati. S tehnologijo HVDC je mogoče sistem hitro izravnati.«

Podvodni kabel do Benetk

Na obeh straneh meje je bila v naslednjih letih izvedena vrsta študij, analiz, celo preiskav morskega dna. Glavnina predvidene povezave HVDC bi namreč potekala po morskem dnu, in sicer od Benetk do Lazareta, nato pa bi se po kopnem navezala na eno izmed dveh mogočih točk v slovenskem elektroenergetskem sistemu – Divačo ali Beričevo.

Povezava HVDC z Italijo je bila vključena tudi v več zaporednih uradnih razvojnih načrtih slovenskega elektroenergetskega omrežja, in sicer kot projekt v študijski fazi. Prav tako je bil projekt uvrščen na seznam evropskih projektov skupnega interesa.

Vrednost naložbe je bila pred leti ocenjena na najmanj 800 milijonov evrov, ob podražitvah elektroenergetske opreme, ki smo jim priča v zadnjih nekaj letih, pa bi po Dragaševih besedah danes verjetno presegla milijardo evrov. »Za primerjavo – aktualni razvojni načrt prenosnega sistema (brez povezave HVDC) za naslednje desetletno obdobje predvideva za 1,2 milijarde evrov naložb.«

Pričakovane koristi niso odtehtale višine investicije

Po več kot desetletju študij in usklajevanj sta italijanska in slovenska stran projekt soglasno odložili za nedoločen čas. »Zaključek zadnje obsežne izvedljivostne študije iz leta 2021 je bil, da bi projekt prinašal opazne koristi predvsem za Italijo, nekoliko manj pa za Slovenijo,« je pojasnil Dragaš. »Predvideni strošek ob upoštevanih predpostavkah v več scenarijih ne bi odtehtal koristi, v študiji pa smo tudi zaznali več tveganj, povezanih z uresničenjem razvojnih scenarijev. Obenem bi odločitev za projekt zahtevala tudi takojšnjo nadgradnjo internega prenosnega omrežja 220 kV na napetostni nivo 400 kV.«

Po tej študiji je bil projekt umaknjen s seznama projektov skupnega interesa, čeprav so na italijanski strani že začeli postopke umeščanja v prostor. »Ga pa še vedno ohranjamo v predalu kot investicijsko zamisel, tj. za primer, če bi se pogoji in energetsko okolje spremenili do te mere, da bi projekt postal upravičljiv.«

Za to pa bi morali, poudarja Dragaš, v Sloveniji in sosednjih državah na Vzhodu priti do obsežne spremembe v vzorcih proizvodnje, pri čemer je negotovost realizacije ustreznega scenarija zelo velika. »Kljub temu menim, da obstaja verjetnost, da bomo enkrat v prihodnosti te načrte spet vzeli iz predala. Vse pa je odvisno od tega, kako se bosta osrednja Evropa in predvsem vzhodna regija razvijali.«

»Rešilna bilka« – nadgradnja obstoječih povezav

Da bi vzpostavili povišanje čezmejnih prenosnih zmogljivosti na slovensko-italijanski meji in omogočili dodatne možnosti za trgovanje z električno energijo, predvsem pa zagotovili zanesljivost meddržavnega prenosa električne energije, so se v Elesu namesto nove povezave HVDC odločili napore usmeriti v okrepitev obstoječih čezmejnih povezav z Italijo. Gre za alternativno rešitev, ki po Dragaševih besedah, skladno z zaključki zadnje študije, predstavlja tehnično-ekonomski optimum, z veliko boljšim razmerjem med stroški vlaganja in predvidenimi koristmi.

Na daljnovodu 220 kV Divača–Padriče bodo tako klasične vodnike nadomestili s t. i. tehnologijo vročih vodnikov, po katerih lahko prenašamo precej več elektrike. »S tem bomo podvojili njegovo prenosno zmogljivost,« je razložil Dragaš.

Našo najmočnejšo povezavo z Italijo, daljnovod 400 kV Divača–Redipuglia, pa bodo okrepili z namestitvijo dodatne enote prečnega transformatorja v RTP Divača. »Z dodatno enoto prečnega transformatorja bomo lahko polno izkoristili prenosno zmogljivost daljnovoda.«

Slovenija kot del grško-nemške električne avtoceste?

Ni pa to edina povezava HVDC, o kateri se govori v povezavi s Slovenijo. Obstaja zamisel o podvodnem kablu HVDC, ki bi iz Grčije po dnu Jadranskega morja tekel vse do Slovenije, od nas pa naprej po kopnem prek Avstrije do Nemčije.

»Grški sistemski operater prenosnega omrežja pospešeno razmišlja o obsežnejših vlaganjih v gradnjo novih povezav HVDC. Predvsem iščejo povezave s severno Afriko, z državami male Azije in Arabskega polotoka na eni strani ter z osrednjo Evropo na drugi,« je okoliščine pojasnil Dragaš. »Razmišljajo tudi o tem, da bi presežke energije iz obnovljivih virov po 'avtocesti' prenašali v Nemčijo in osrednjo Evropo.«

In to je osnovni namen morebitne povezave HVDC čez Slovenijo. »Za Slovenijo, prav tako pa za preostale države Balkana ob Jadranskem morju, bi bila zadeva potencialno zanimiva, a samo, če bi imeli tudi sami možnost koriščenja te povezave prek t. i. multiterminalnih rešitev,« je sklenil Dragaš. »Je pa v tem trenutku preuranjeno delati kakršne koli zaključke, saj za to ustrezni preračuni še niso bili izdelani in bodo zahtevali mednarodno sodelovanje pa tudi dogovor sistemskih operaterjev.«

VIR: Naš Stik