Energetske novice

Umeščanje vetrnih elektrarn: "Slovenija ne zaostaja, temveč se izogiba napakam drugih držav"

Avtor:

Staš Zgonik

Odziv Združenja civilnih iniciativ proti vetrnim elektrarnam na članek Umeščanje vetrnih elektrarn: Od sosednjih držav se lahko veliko naučimo.

V Združenju civilnih iniciativ proti vetrnim elektrarnam so se odzvali na članek, v katerem direktor družbe Interenergo Jože Bajuk navaja, da bi se morali pri umeščanju vetrnih elektrarn v Sloveniji zgledovati po Italiji, Hrvaški ter Bosni in Hercegovini.   

Predsednik združenja Diego Loredan nam je poslal odgovor, ki ga objavljamo v nadaljevanju: 

V članku so Hrvaška, Italija ter Bosna in Hercegovina predstavljene kot zgledne pri umeščanju vetrnih elektrarn, Slovenija pa kot država, ki pri tem zaostaja. Za verodostojno javno razpravo pa je potrebno upoštevati dejansko stanje v vseh navedenih državah ter ustavne in prostorske obveznosti, ki jih ima Slovenija.

Slovenija se v zadnjem času z zakonodajnimi predlogi in ukrepi za pospešeno umeščanje vetrnih elektrarn usmerja v model, ki daje prednost investicijskim interesom. Pri tem se zmanjšuje pomen prostorskih omejitev, naravovarstvenih obveznosti in pravice prebivalcev do sodelovanja v postopkih. Tak pristop je v nasprotju z načelom trajnostnega upravljanja prostora in varstva javnega interesa. Izkušnje držav, ki jih članek navaja kot zgled, kažejo predvsem na to, kaj se zgodi, ko se umeščanje izvede prehitro in brez ustreznih strokovnih presoj. Posledice se v teh državah danes popravljajo.

Slovenija ima objektivno drugačne prostorske in naravovarstvene pogoje kot Hrvaška, Italija ali Bosna in Hercegovina. Skoraj 38 odstotkov njenega ozemlja je v območju Natura 2000, kar je največji delež v Evropski uniji. Gre za območje z izjemno biotsko pestrostjo, gosto poselitvijo ter razpršeno kmetijsko in bivalno rabo prostora. Poleg tega ima Slovenija po Ustavi obveznost varovati zdravo življenjsko okolje. Zaradi teh razlogov Slovenija ne more prevzeti modelov umeščanja vetrnic, ki temeljijo na velikih, neobčutljivih ali redko poseljenih površinah. Takšne primerjave so prostorsko in vsebinsko neustrezne.

Hrvaška je večino vetrnih parkov postavljala v času milejših okoljskih postopkov. Evropska komisija je leta 2023 proti Hrvaški sprožila postopek zaradi pomanjkljivih presoj vplivov na območjih Natura 2000. Hrvaške študije hkrati navajajo visoko smrtnost ptic roparic in ogroženost populacij netopirjev na območjih, kjer so vetrni parki že zgrajeni. Več občin v Dalmaciji je postopke umeščanja v zadnjih letih ustavilo zaradi konflikta med vetrnimi parki, turizmom ter tradicionalnimi pašnimi sistemi. Hrvaška danes pravila za umeščanje zaostruje – kar potrjuje, da hitri model ni trajnosten.

V Italiji vetrna energija pomembno prispeva v energetski sistem, vendar poteka zelo veliko upravnih sporov. Od leta 2019 je bilo v Italiji vloženih več sto pravnih izpodbijanj vetrnih projektov, številne odločitve Consiglio di Stato pa so projekte razveljavile zaradi posegov v krajino in habitatne vrste. Italija ima zakonsko posebej zaščiteno kulturno krajino, zato se prostorska ravnotežja v energetiki pogosto določajo šele skozi sodne postopke, ne pa zgolj z investicijsko voljo. To ni model pospešenega umeščanja, ampak model stalnega pravnega tehtanja.

V Bosni in Hercegovini postavljanje vetrnic uspeva predvsem na območjih, kjer so prostrane in redko poseljene planote z malo kolizij z varovanimi območji. Takšnih prostorskih pogojev Slovenija nima. Poskusi prenosa tega modela v slovenski prostor so strokovno neutemeljeni.

Slovenija je pogodbenica Aarhuške konvencije, ki določa pravico javnosti do sodelovanja pri okoljskih presojah, dostopa do informacij in pravnega varstva. Sodelovanje javnosti ni ovira, temveč bistveni del zakonite prostorske odločitve. Kadar se to pravico predstavlja kot problem, gre za nerazumevanje temeljnih načel demokratičnega urejanja prostora.

Slovenija ne zaostaja, temveč se izogiba napakam, ki jih druge države danes šele odpravljajo. Umeščanje vetrnih elektrarn mora temeljiti na strokovni presoji, prostorski odgovornosti in naravovarstveni utemeljenosti. Namen razprave v Sloveniji ne sme biti pospeševanje projektov za vsako ceno, temveč vzpostavitev jasnih pravil, ki varujejo prostor in zagotavljajo zaupanje ljudi v odločitve države.

VIR: Naš Stik