Portal energetskenovice.si je spletni agregator novic, na katerem zbiramo informacije o dogajanju po vsej Sloveniji, s poudarkom na novicah iz energetike.
Ameriški finančni minister Scott Bessent je za Reuters povedal, da bi lahko Združene države Amerike (ZDA) že ta teden odpravile nekatere sankcije proti Venezueli. Približno 5 milijard dolarjev vrednih venezuelskih sredstev v okviru Mednarodnega denarnega sklada, do katerih Caracas trenutno nima dostopa, bi lahko sprostili za stabilizacijo gospodarstva.
Predsednik Trump je napovedal, da bo Venezuela ZDA predala 30–50 milijonov sodov sankcionirane nafte, prihodke pa bo v korist obeh držav nadziral Washington. Ko je predsednik v petek v Beli hiši zbral prve može največjih ameriških naftnih družb, je šef ExxonMobila Darren Woods dejal, da v Venezuelo v trenutnih razmerah ni mogoče vlagati. Trump, nezadovoljen z odgovorom, je kmalu za tem za novinarje dejal, da je nagnjen k izključitvi Exxona iz sodelovanja pri ponovnem zagonu in razširitvi črpanja nafte v državi.
Venezuelska naftna proizvodnja se je v zadnjih dveh desetletjih skrčila s približno 3 milijona sodov dnevno na manj kot milijon, pri čemer se je padec izrazito pospešil pod Madurom. Vzroki so strukturni: desetletja premajhnih naložb, kronično slabo upravljanje državne naftne družbe PDVSA in propadajoča infrastruktura. Obnova slednje in povečanje proizvodnje bi zahtevala leta, ne mesece. Približno četrtino trenutne proizvodnje prispeva Chevron, ena redkih zahodnih družb, ki so ostale v državi. Po oceni Coface, zavarovalnice za zavarovanje terjatev, je prisotnost podjetja v državi venezuelski vladi omogočila dotok dolarjev, s katerimi je pokrila uvoz in se vsaj deloma izognila dodatnemu tiskanju denarja.
Venezuelska ekstra težka nafta iz pasu Orinoco je gosta in viskozna, zato za transport po cevovodih do izvoznih terminalov potrebuje razredčilo v obliki lažje nafte. Ameriške sankcije, uvedene leta 2019, so blokirale uvoz teh snovi, kar je Venezuelo prisililo v odvisnost od Irana in Rusije. Po poročanju Reutersa je podjetje Vitol minuli konec tedna v okviru novega sporazuma s Trumpovo administracijo iz Houstona odposlalo prvo pošiljko ameriškega razredčila za Venezuelo.
A tudi ob ponovni vzpostavitvi dobav ostaja ekonomska računica vprašljiva. Cena nafte na ameriškem trgu se je prejšnji teden gibala okoli 56 dolarjev za sod, blizu najnižje ravni v zadnjih petih letih, kar zmanjšuje privlačnost venezuelske ekstra težke nafte in pomeni, da bi bile naložbe v obnovo dotrajane naftne infrastrukture precej manj donosne.
Odprava sankcij bi Venezueli omogočila zanesljivejši uvoz razredčilcev in odpravila eno ozko grlo v proizvodnji. Toda za oživitev širšega sektorja bi bile potrebne trajne naložbe, ki jih v industriji ocenjujejo na 10 milijard dolarjev letno v naslednjem desetletju.
Kot navaja Coface na svoji strani o tveganjih za Venezuelo (ang. Coface’s country page on Venezuela), politična negotovost in šibke institucije močno zmanjšujeta predvidljivost ekonomske politike ter zavirata investicijske odločitve. Notranji gospodarski temelji po njihovi oceni ostajajo prešibki za trajnejše okrevanje, kar se odraža tudi v najnižji možni bonitetni oceni E. Trdijo, da brez stabilnejšega političnega okolja in večje institucionalne zanesljivosti zato ni mogoče pričakovati trajnih in obsežnih kapitalskih vložkov.
Na tej podlagi ocenjujemo, da bo Venezuela za ohranitev krhke stabilnosti potrebovala hiter dotok denarja, medtem ko bo znatnejše povečanje proizvodnje nafte trajalo bistveno dlje in naletelo na številne strukturne ovire. V tem kontekstu se pričakovanja ZDA glede hitrega okrevanja in navdušenja tujih vlagateljev zdijo pretirana.
Zadržanost vlagateljev ima tudi zgodovinsko ozadje. Leta 2007 je venezuelska vlada podržavila premoženje ExxonMobila in ConocoPhillipsa, kar je vodstva velikih naftnih družb odvrnilo od nadaljnjih vlaganj. Ameriška podjetja bodo zato primerjala priložnosti drugod in najverjetneje presodila, da so naložbe na manj tveganih trgih privlačnejše od poslovanja z venezuelskim režimom in črpanja ekstra težke nafte.
VIR: Inštitut za strateške rešitve