Energetske novice

Avtor:

Prehod v nizkoogljično družbo je nuja. Kako to doseči, pa izziv, pred katerega smo brezkompromisno postavljeni, časa pa zmanjkuje. O energetski prihodnosti Slovenije, predvsem z vidika mešanice, ki vključuje jedrsko energijo, so domači in tuji strokovnjaki ter predstavniki političnih odločevalcev in lokalne skupnosti razpravljali na konferenci Prehod v nizkoogljično družbo – kako pri prižganih lučeh zmanjšati emisije ogljika?

Na pobudo evropskega poslanca Franca Bogoviča in v soorganizaciji Inštituta dr. Antona Korošca (INAK) ter Wilfried Martens centra za evropske študije (Wilfried Martens Centre for European Studies - WMCES) so v Krškem pripravili mednarodno konferenco Prehod v nizkoogljično družbo – kako pri prižganih lučeh zmanjšati emisije ogljika? Na konferenci so predstavili modele dobrih praks ter razvojne projekte na področju prehoda v nizkoogljično družbo, kot so se jih lotili na Finskem, Češkem in v Sloveniji. O priložnostih na področju razogljičenja in pomenu strateških odločitev na tem področju so razpravljali na gospodarskem in energetskem strokovnem panelu, dogodek pa so zaključili z na trenutke burno razpravo političnega panela.

Konferenca je ponudila kakovosten program dialoga, iskanja rešitev in predstavitve dobrih praks na področju iskanja energetskih rešitev. Zbrane udeležence je uvodoma nagovoril Franc Bogovič, poslanec v Evropskem parlamentu, ki je v luči mednarodnih razmer v evropskem prostoru v zadnjih letih poudaril nujnost povečanja energetske samooskrbe Slovenije. Da na tem področju potrebujemo izvedljive in realne politične odločitve, ki temeljijo na stroki in potrebah gospodarstva, je v svojem pozdravu udeležencem dodal Primož Jelševar, direktor Inštituta dr. Antona Korošca, soorganizator dogodka. Udeležence je pozdravila tudi Sandra Pasarić, vodja projektov pri Wilfried Martens Centre, ki je poudarila pomen jedrske energije kot dela mešanice energetskih virov na poti v trajnostno prihodnost. Javno podporo projektu JEK 2 je ob svojem uvodnem pozdravu izrazil tudi župan Mestne občine Krško, Janez Kerin.

Jedrska energija v zadnjih letih zagotovo doživlja renesanso. Po nekajletnem zatišju je tako gradnja novih jedrskih objektov kot razvoj novih tehnologij ponovno pridobil zagon. Sredi aprila pa so na Finskem v omrežje priključili največji evropski jedrski reaktor, Olkiluoto 3, ki pokriva 14 odstotkov finskih potreb po elektriki, njegova življenjska doba pa naj bi bila vsaj 60 let.

Finski model energetske samooskrbe je predstavila Jaana Isotalo, višja podpredsednica družbe TVO, ki upravlja z jedrsko elektrarno Olkiluoto, ki je poudarila, da razogljičenje brez jedrske energije ni možno. Na Finskem je jedrska energija del energetske mešanice, ki zajema še vetrne in sončne zmogljivosti. V državi s 5,5 milijona prebivalcev deluje pet jedrskih reaktorjev na dveh lokacijah, ki naj bi še desetletja zagotavljali energijo in omogočali energetsko samozadostnost. Ob tem ni zanemarljivo dejstvo, da se javno mnenje na Finskem s 70-odstotnim deležem močno nagiba v prid jedrski energiji.

Jedrske elektrarne na Finskem so sicer v upravljanju zasebnih družb, ki niso v državni lasti in ne prejemajo nobenih državnih pomoči. Ena od teh je TVO, podjetje v skupni lasti energetskih in industrijskih družb. Ta konzorcij družb deluje po tako imenovanem Mankala principu. Gre za model, po katerem deluje velik del finske jedrske, vetrne, vodne in toplotne energije. Skupina vlagateljev v tem primeru ustanovi skupno družbo, hkrati pa se zavežejo, da bodo plačali vse stroške družbe v sorazmerju s svojim poslovnim deležem. Ti zajemajo stroške izgradnje objekta za proizvodnjo električne energije, kot je elektrarna, in stroške obratovanja tega objekta. Po drugi strani družba vso moč, ki jo proizvede, prenese na vlagatelje ali delničarje, sorazmerno z njihovim deležem. Model se je izkazal za uspešnega v finskem prostoru, kjer so s povezovanjem manjših deležnikov lahko vzpostavili elektrarne velikih zmogljivosti.

Nadaljnji jedrski razvoj načrtujejo tudi na Češkem, kjer trenutno obratuje šest jedrskih reaktorjev na dveh lokacijah. V prihodnosti pa nameravajo tudi premogovne elektrarne nadomestiti z jedrsko energijo. Petr Závodský, predsednik upravnega odbora in generalni direktor Elektrárne Dukovany II, ki jo upravlja češka državna družba ČEZ, je predstavil načrte za razogljičenje do leta 2030. Na področju jedrske proizvodnje načrtujejo povečanje proizvodnje na obstoječih lokacijah na 32 teravatnih ur ter doseganje 60-letne življenjske dobe elektrarn, gradnjo novega reaktorja na lokaciji Dukovany ter priprave za gradnjo malih modularnih reaktorjev po letu 2030. Hkrati že do leta 2025 načrtujejo gradnjo dodatnih 1,5 gigavatnih zmogljivosti na področju obnovljivih virov ter šest gigavatnih zmogljivosti do leta 2030 ter povečanje hranilne zmogljivosti na vsaj 300 MW. Ob tem nameravajo razogljičiti sisteme ogrevanja in prestrukturirati premogovne lokacije, nove plinske zmogljivosti pa bodo prilagodili tudi bodoči rabi vodika.

Eden večjih korakov v to smer so priprave na gradnjo petega reaktorja na lokaciji Dukovany, kjer že prihodnje leto načrtujejo zaključek priprav ter podpis pogodbe z izbranim izvajalcem. Izgradnja 1200 MW reaktorja pa naj bi bila zaključena do leta 2036, še tri tovrstne reaktorje pa načrtujejo do leta 2045 oziroma 2047. Ob tem se že pripravljajo tudi na nadaljnje investicije na področju jedrskih tehnologij, kot je možnost prestrukturiranja lokacij premogovnih elektrarn v lokacije za male modularne reaktorje. Deset takih reaktorjev moči 300 MW bi lahko vzpostavili do leta 2045.

K razogljičenju in večji samooskrbi si prizadeva tudi slovenska družba GEN energija, kjer si prizadevajo za dolgoročno stabilno in zanesljivo energetsko mešanico. Dr. Dejan Paravan, generalni direktor GEN Energije, je izpostavil enega ključnih izzivov slovenske energetike: kako zapolniti vrzel, ki bo nastala z zapiranjem obstoječih velikih proizvajalcev energije, brez povečevanja uvozne odvisnosti. Poudaril je, da smo z investicijami v kombinacijo jedrske energije in obnovljivih virov lahko ne le samooskrbni ampak bi energijo lahko celo izvažali. Največja načrtovana investicija ter hkrati največji infrastrukturni projekt države, je načrtovanje drugega bloka jedrske elektrarne v Krškem. Kot je poudaril dr. Paravan, bi s projektom JEK 2 lahko reševali dva ključna izziva slovenske energetike: razogljičenje proizvodnje ter zanesljivo samooskrbo z energijo.

Obenem je dr. Paravan izpostavil zastoj na področju gradnje hidroelektrarne Mokrice, ki bi morala zaključiti verigo hidroelektrarn na spodnji Savi, vendar je upravno sodišče pred nekaj dnevi ustavilo gradnjo. Ravno problematični postopki, zaradi katerih projekti zastajajo, ne vlivajo zaupanja v napredovanje strateških investicijah za prihodnost.

V iskanju zelene prihodnosti se moramo ozirati tudi za novimi viri energije. Darko Levičar, direktor za področje prometne politike v organizaciji Hydrogen Europe, je pozornost udeležencev konference usmeril proti novim tehnologijam in virom. Izpostavil je nujnost razogljičenja in rabo vseh virov, ki so na voljo, tudi novih. Opozoril je, da se v svetu soočamo z vse večjim pomanjkanjem kritičnih surovin, zato velja pozornost usmeriti v dobrino, ki je je v izobilju – vodiku, ki je najpogostejši element v vesolju. Vodik danes pridobivajo iz različnih virov, kot so zemeljski plin, nafta in premog, trenutno najpogostejša oblika je pridobivanje vodika iz zemeljskega plina, okolju bolj prijazen način pa je elektroliza, kjer vodik pridobivajo iz vode. Na Hrvaškem pa že razvijajo tudi način predelave odpadkov v zeleni vodik.

Izpostavil je še sodelovanje Slovenije pri projektu severnojadranske vodikove doline, ki povezuje Slovenijo, Italijo in Hrvaško, in kjer naj bi s pomočjo obnovljivih virov letno proizvedli pet tisoč ton zelenega vodika, namenjenih predvsem velikim industrijskim porabnikom. Na področju razvoja proizvodnje vodika naj bi v Evropi namreč do leta 2030 porabili 20 milijonov ton vodika. Od tega naj bi 10 milijonov ton proizvedli znotraj Evrope, za kar bo treba vzpostaviti 100 GW zmogljivosti elektrolize, drugih 10 milijonov ton pa bo treba uvažati, za kar bo treba vzpostaviti plinovodno infrastrukturo.

Direktorica in ustanoviteljica odvetniške pisarne E&A Law, Ana Stanič, pa se je v svoji predstavitvi dotaknila pravnega vidika podpor države pri energetskem prehodu. Na tem področju je izpostavila tržne instrumente državne pomoči, kot so znižana omrežnina za podjetja z visoko porabo električne energije, ki imajo predvidljiv in stabilen ali proticikličen profil porabe, tržni mehanizem za terciarni nadzor/prekinljivost ter davki in prispevki.

Druga oblika podpore je državna pomoč. Kot je poudarila Staničeva, v Sloveniji velja napačno prepričanje, da v Sloveniji državna pomoč ni možna za veliko energetsko industrijo, kot je jeklarstvo. V Sloveniji se sicer največ uporablja regionalna pomoč z največ 40-odstotno pomočjo, vendar je to le del pomoči, poudarja Staničeva. Večina pomoči v Evropski uniji pa se trenutno uporablja na področju energetske preobrazbe, kjer pa je možna pomoč do 85 odstotkov. Gre povsem ločen sistem, za katerega obstajajo tudi povsem ločena pravila. Več milijard pomoči pa v Evropski uniji izplačajo tudi na podlagi mehanizma Ad hoc pomoči. 

Obstajajo pa tudi druge vrste pomoči, kot je princip Makala na Finskem ali pa princip ARENH v Franciji, ter spremembe nacionalnih načrtov za okrevanje in obnovo, kar so v nekaterih državah že napovedali, in Sklad za pravični prehod, modernizacijski sklad ter drugi sorodni mehanizmi.   

Na vprašanje, kaj potrebuje slovensko gospodarstvo, da bi se lahko razvijalo v čim bolj prijaznem okolju in dosegalo svetovno konkurenčne rezultate, na GZS, kjer so v sodelovanju s podjetji in Svetom za razvoj pri SAZU pripravili nabor nujnih pogojev, odgovarjajo takole: stabilna surovinska oskrba, energetska samozadostnost, zanesljiva oskrba z energijo in prehod v nizkoogljično krožno gospodarstvo. Po besedah generalne direktorice GZS Vesne Nahtigal so to tisti ključni elementi, ki omogočajo zeleni prehod in s tem tudi prehod v nizkoogljično družbo. Da pa bi slovenski industriji zagotovili potrebo energetsko samozadostnost in s tem ohranili konkurenčne pogoje, bo treba izrabiti vse razpoložljive nizkoogljične vire, tudi jedrsko energijo, pri čemer se moramo tega lotiti takoj.

Da energetsko intenzivna industrija potrebuje za svoj obstoj zanesljiv in stabilen vir energije, je izpostavila tudi predsednica uprave Vipap Vidma iz Krškega, Milena Resnik, ki je dejala, da je bil eden od razlogov za postavitve papirne industrije ravno na tej lokaciji tudi ustrezen energetski vir. Ob tem je opozorila, da je energetska kriza znova pokazala, kako pomembno je upravljanje z energijo, saj brez, da bi spremljali njeno porabo na ravni posameznih delovnih procesov sami ne bi preživeli. K zmanjšanju stroškov za energijo jim je precej pomagalo tudi dejstvo, da so del potrebne energije, tako električne kot toplotne, uspeli zagotoviti iz lastnih virov, med drugim tudi z uporabo lastnih odpadkov. Simon Franko, direktor družbe BASF za Adriatic, pa je v svojem razmišljanju poudaril, da bo Evropa brez lastne proizvodnje ključnih surovin in materialov izgubila bitko na globalnem trgu in dodal, da je evropska težka industrija energetsko res potratna, a še vedno povzroča bistveno manj emisij kot konkurenca, kar pa se žal ne odraža tudi v ceni končnih izdelkov. Ob tem se je še vprašal, ali je sedanja evropska politika, ki sili podjetja k selitvi proizvodnje v države z manj ostrimi okoljskimi ukrepi in hitrejšimi odločitvami glede ustrezne energetske oskrbe, pravilna in res trajnostna. Kot je dejal, BASF, ki je velik porabnik energije, že danes veliko investira v lastne obnovljive vire, predvsem v vetrnice v Severnem morju, a sami, kot tudi kemična industrija v celoti, dolgoročno potrebujejo bistveno več električne energije, kot jo lahko sami iz teh virov proizvedejo.

Da je zagotovitev zadostnih količin energije za evropsko energetsko intenzivno industrijo težka naloga, se je strinjala tudi direktorica za pravne in mednarodne odnose pri Nucleareuiope, Berta Picamal Vicente, ki je dejala, da bomo morali priložnost dati vsem nizkoogljičnim virom in tehnologijam, pri čemer jedrska energija ni edini, ampak vendarle sestavni del odgovora na aktualne energetske izzive.
Kombinacija jedrske energije in obnovljivih virov energije se glede na napovedane spremembe in naraščajoče potrebe po energiji, kot edina sprejemljiva rešitev, zdi tudi predsedniku družbe Dewesoft dr. Juretu Knezu, saj bomo morali po njegovih besedah v primeru povečevanja energetske odvisnosti, katere posledica bodo neobvladljive cene, del domače industrije zapreti. Ob tem je še ponovil vprašanje, ali sploh želimo imeti v Evropi lastne strateške surovine ali ne? V zaključnih mislih, se je večina razpravljavcev strinjala, da ni pravi odgovor na ključno razvojno vprašanje, ali obnovljivi viri ali jedrska energija, temveč obnovljivi viri in jedrska energija.

Od gospodarstvenikov so besedo prevzeli sogovorniki s področja energetike, ki so razpravljali o tem, kako zagotoviti, da bo oskrba z električno energijo nizkoogljična in varna.

Mag. Aleksander Mervar, direktor Elesa, je uvodoma povedal, da je bila Slovenija v letu 2022 na področju nizkoogljične proizvodnje elektrike v prvi tretjini evropskih držav z najvišjim deležem. Poudaril je, da nas Evropska unija dosega s 63 odstotki, Nemčija s 53 odstotki. Izpostavil je tudi, da je naš delež ogljične proizvodnje 25-odstoten – nemški delež ogljične proizvodnje medtem znaša 44,9 odstotka, povprečje Evropske unije pa je 37,9 odstotka. Izpostavil je, da v Sloveniji sicer nismo naklonjeni novim večjim virom in ob iskanju vseh možnih rešitev ne pride do bistvenega premika oziroma izgradnje novih proizvodnih virov. Medtem smo bili leta 2022 kar 30-odstotno uvozno odvisni – in to skoraj ves čas oziroma kar 99 odstotkov ur. To pomeni, da ima evropski trg vpliv na cene v Sloveniji. Mervar je izrazil tudi skrb za prihodnost – še posebej glede vpliva (ne)delovanja TEŠ oziroma slabe hidrologije. Ob tem je ponovno izrazil podporo JEK 2, a ob tem opozoril, da bomo ob tem v skaldu z obratovalnimi pravili potrebovali tudi dodatnih 500 MW plinskih elektrarn.

Opozoril je tudi na dolgotrajne postopke umeščanja v prostor, ki v povprečju trajajo 5 do 15 let in izpostavil problematiko elektrifikacije prometa ter toplotnih črpalk, ki omrežje obremenjujejo predvsem zaradi sočasnega delovanja.  

Ob koncu je dodal še podatke glede cen elektrike. Za negospodinjski odjem so bile cene v Sloveniji na 15. mestu med 27. državami EU, povprečna cena za vse odjemne skupine pa je bila pod povprečjem EU. Pri gospodinjskem odjemu so bile slovenske cene na 21. mestu. Ob vseh prihajajočih spremembah in projektih v energetiki je še dodal, da zeleni prehod in tudi nova JEK 2 cene elektrike ne bosta znižala, ampak bodo te ostale visoke.

Največji delež elektrike v Sloveniji proizvede Nuklearna elektrarna Krško. Njen drugi blok je investicija, ki jo že več let načrtujejo v GEN energiji. Član uprave družbe, Danijel Levičar, je povedal, da so zaključili s prvo fazo izvajanja projekta, to pomeni, so pripravili vse strateške podlage za to, da se lahko odločajo o projektu. Poudaril je, da je projekt izvedljiv, potreben in trajnosten v vseh ozirih, zato v družbi pripravljajo vse potrebno za začetek umeščanja projekta v prostor. Dodal je, da so prepoznali tri dobavitelje jedrske tehnologije, s katerimi so že opravili uvodne pogovore, si ogledali njihove novogradnje in pregledali njihove dobavne verige.

O domovinski pravici jedrske energije je spregovoril dolgoletni predsednik uprave Nuklearne elektrarne Krško, Stanislav Rožman, ki ugotavlja, da Slovenija sicer ostaja jedrska država, kjer bo obstoječa jedrska elektrarna lahko še naslednjih 20 let proizvajala energijo. Hkrati pa je izrazil kritiko glede umeščanja projekta JEK 2, za katerega pravi, da je preveč »lepe retorike« in premalo akcije in premalo konkretnih korakov. Poudaril je podporo gospodarstva in javnega mnenja, ki je naklonjeno projektu, zato so potrebne tudi prepoznavne akcije v smeri uresničitve tega projekta.

Podporo JEK 2 izražajo tudi mladi jedrski strokovnjaki. Jan Malec iz Mreže mlade generacije Društva jedrskih strokovnjakov Slovenije je izpostavil, da mladi jedrsko energijo podpirajo zato, ker si želijo živeti v družbi in na planetu, kjer je vredno živeti. Poudaril je, da potrebujemo mešanico vseh brezogljičnih virov, tako obnovljivih kot jedrskih. Razlog, zakaj so aktivni pa je, da ne vidijo, da bi Slovenija šla po jasni poti v tej smeri.

VIR: Naš Stik